Želim si, da me ne bi nihče zmlel v prah, ker nameravam zmešati misli o Iztoku Gartnerju, razvpitem filmskem kritiku (med drugim), in naslovnem filmu, zmagovalcu Oskarjev 19-87, Vodu smrti Oliverja Stona.
Najprej nesporno kvalitetnejša tvar in poskus povzetka nastavka njene zgodbe. (Ha, trojni genitiv!) Vod smrti pravi o mladem naborniku (Charlie Sheen), ki se odzove klicu države v vietnamski vojni. Spremljamo ga, kako se priključi učinkoviti vojaški enoti, v kateri pa se oblikujeta dve struji, ki vlečeta vsaka na svojo stran ter kvarita slogo in motivacijo vojakov. Ene vodi strupeni poročnik z brazgotinami po obrazu (Tom Berenger), ki ne rabi nobenih opiatov, da bi med pavzami bežal pred strahotami vojne; ne rabi bežati pred resničnostjo, ker on je resničnost, pravi sam, zakaj bi torej bežal od samega sebe, če pa uživa v klanju že najmanj sumljivih ljudi? kar je bila za ene ideja takratne vojne in je tudi ideja današnje v Iraku. Vstran sili bolj človeški poročnik (Willem Dafoe), ki je seveda tudi patriot in seveda tudi strelja na vietnamske upornike, ampak se zaradi vsega počuti že grozno, zato rad vzame kake mamile. Naravnost v pekel vietnamske džungle in med praskanje poročnikov je torej postavljen rekrut, ki pekel za razliko od mnogih le preživi in se iz tega nauči par stvari.
Mogoče še ni razumljivo, čemu semkaj mešati gospodiča Gartnerja. No, Vod smrti je zanj “hud film, morda eden najboljših na temo Vietnama.” Evo, tole je diskreten trenutek, ko se z Gartnerjem rad strinjam. Ni jih dosti, ampak so: zadnjič je luštno pisal o sinhronizaciji risank, vendar kaj je govoril o Bayu in Emmerichu!! ježeš, kaj lahko pomaga njemu, jaz ne vem, ne vem. A bodi pozoren, Iztok, kajti jaz tebe opazujem …
Platoon je hud film, to je en krat ena. Kar Gartner ne omeni — zaradi česar naj se počutim izvirnega? — je vzporednica z drugim vietnamskim epom, Apokalipso zdaj — v kateri mladega, čeprav že izkušenega vojaka igra Martin Sheen, Charlijev oče! Oba narirata svoja filma in oba imata zahtevni vlogi. Apokalipsa je bila končana 7 let prej.
Ah, nič ne bo s prvenstvom. Zdaj berem v Wikipediji, da sta se Sheena pošalila glede posameznih nastopov v drugih Napihnjencih, ko sta šla na čolnih en mimo drugega in sta si sočasno zavpila: “Všeč si mi bil v Wall Streetu!” Ki je še en film Oliverja Stona in v katerem sta, vemo, igrala večji vlogi oba Sheena.
Naj resneje naštejem moje najljubše filme o Vietnamu: Platoon, Full Metal Jacket, Apokalipsa zdaj. (Sledi lahkotnejši Good Morning, Vietnam. Obenem moram zapisati, da nisem videl večino filmov o Vietnamu, ker mi žanr vojnega filma niti ni všeč.) Kubrickov “vietnamski” film se mi zdi zanimiv: urjenje prvega dela je odlično in se mi zdi celo bolj markantno kot v romantičnem Gospodu in poročniku, ki ves sloni na urjenju. Drugi del Kubricka pa je zanimiv že s tem, da gremo v vojno v Vietnamu, nikjer pa ni nobene džungle. Vizualno se mi zdi film močnejši tudi od Platoona, ki je bil nominiran za fotografijo (Kubrick seveda spregledan), pa psihološko je zagoneten. Vendarle postavljam Platoona na prvo mesto. Rekel bi, da zaradi odličnega pripovedovanja in sklaplanja slike, zvoka in glasbe. Bridki Barberjev Adagio for Strings učinkovito podčrta vso ganljivost in neusmiljenost Vietnama in usode vseh strani: frakcij med samimi Američani, vietnamskimi kmeti in uporniki. Na tretje mesto postavljam Apokalipso, ki je po mojem najbolj zapleten in zatežen vojni film. Njegove znamenite glasbene spremljave — Wagnerjevega Walkürenritta seveda ne morem pozabiti, ampak prizor se mi je zdel tudi preveč nastopaški. No, saj surferji z Duvallovim likom na čelu so nastopači. Konec pa se mi zdi z mračnjakom Brandom preveč nasprotujoč, da bi imel ta film res rad. Platoonu in z njim meni-gledalcu je za njegove vojake resnično mar. Kubrick je pa genialen.
Well thank you very much, can I be in charge for a while?
