S tem, ko sem ga ujel, se poslavljam od bloganja tu. A ne bom prenehal blogati, nak — saj, lahko odločam? — le nadaljujem na naslovu blog.vest.si/robert79, torej na Vestinem blogovju Pest. Upam, da se vidimo tam. (Ako bi rad blogal pa če ti je všeč Pest manifest /glej desno zgoraj/, te Vest, Pest in njen ata Ž vabijo, da se pridružiš in zablogaš tam.) SiOL, tebi lepa hvala za nazaj, bil si prijeten gostitelj, a verjamem, da razumeš, sprememba, zvestoba in tako naprej.

Verjamem, da je marsikomu uspel boljši dežni lok. In upam, da komentira povezavo do fotografije ali pa jih najdem sam kaj.

Lahko pa povem, o čem bo šel moj naslednji zapis na Vesti. Pred leti sem bil v Londonu, kjer sem šel v naravoslovni muzej, ki je bil prevelik, da bi si ga v dveh dneh zadovoljivo ogledal. Zato sem se tretji dan vrnil tudi za fotografsko razstavo pred njim in z naslovom The Earth from the Air — Yanna Arthusa-Bertranda. Potem je šla ta razstava, vemo, tudi v ljubljanski Tivoli in Jakopičev drevored, ki je, moram reči, bolj luštna lokacija od tiste v Londonu. Potem se spomnim v Tivoliju razstave panoramskih fotografij Matjaža Krivica. Letos pa je ravno te dni tam razstava Živi (Alive). Danes sem preštudiral še nekaj fotografij. Prišel sem že do 74., manjka mi jih še ene 15. Fotografije so razstavljene pod sloganom:

Nič ni bolj globoko človeškega kot zavedati se, da jutri pride nov dan in da lahko nekaj dobrega storim zanj.

Razstavo in panoje jemljem resno in tako vneto razmišljam, koliko soli je v zgornji misli. Poročam. Spodaj lepim še dva foto-utrinka. Vidimo, da je bilo danes kar obljudeno. No, vsaj dokler je občasno pokukavalo sonce. Nakar je zagrmelo in se je občinstvo zdesetkalo in tudi sam sem počasi pritisnil na pedala in prišel domov ob prvi konkretni kaplji. :)

Najprej nesporno kvalitetnejša tvar in poskus povzetka nastavka njene zgodbe. (Ha, trojni genitiv!) Vod smrti pravi o mladem naborniku (Charlie Sheen), ki se odzove klicu države v vietnamski vojni. Spremljamo ga, kako se priključi učinkoviti vojaški enoti, v kateri pa se oblikujeta dve struji, ki vlečeta vsaka na svojo stran ter kvarita slogo in motivacijo vojakov. Ene vodi strupeni poročnik z brazgotinami po obrazu (Tom Berenger), ki ne rabi nobenih opiatov, da bi med pavzami bežal pred strahotami vojne; ne rabi bežati pred resničnostjo, ker on je resničnost, pravi sam, zakaj bi torej bežal od samega sebe, če pa uživa v klanju že najmanj sumljivih ljudi? kar je bila za ene ideja takratne vojne in je tudi ideja današnje v Iraku. Vstran sili bolj človeški poročnik (Willem Dafoe), ki je seveda tudi patriot in seveda tudi strelja na vietnamske upornike, ampak se zaradi vsega počuti že grozno, zato rad vzame kake mamile. Naravnost v pekel vietnamske džungle in med praskanje poročnikov je torej postavljen rekrut, ki pekel za razliko od mnogih le preživi in se iz tega nauči par stvari.

Mogoče še ni razumljivo, čemu semkaj mešati gospodiča Gartnerja. No, Vod smrti je zanj “hud film, morda eden najboljših na temo Vietnama.” Evo, tole je diskreten trenutek, ko se z Gartnerjem rad strinjam. Ni jih dosti, ampak so: zadnjič je luštno pisal o sinhronizaciji risank, vendar kaj je govoril o Bayu in Emmerichu!! ježeš, kaj lahko pomaga njemu, jaz ne vem, ne vem. A bodi pozoren, Iztok, kajti jaz tebe opazujem …

Platoon je hud film, to je en krat ena. Kar Gartner ne omeni — zaradi česar naj se počutim izvirnega? — je vzporednica z drugim vietnamskim epom, Apokalipso zdaj — v kateri mladega, čeprav že izkušenega vojaka igra Martin Sheen, Charlijev oče! Oba narirata svoja filma in oba imata zahtevni vlogi. Apokalipsa je bila končana 7 let prej.

Ah, nič ne bo s prvenstvom. Zdaj berem v Wikipediji, da sta se Sheena pošalila glede posameznih nastopov v drugih Napihnjencih, ko sta šla na čolnih en mimo drugega in sta si sočasno zavpila: “Všeč si mi bil v Wall Streetu!” Ki je še en film Oliverja Stona in v katerem sta, vemo, igrala večji vlogi oba Sheena.

Naj resneje naštejem moje najljubše filme o Vietnamu: Platoon, Full Metal Jacket, Apokalipsa zdaj. (Sledi lahkotnejši Good Morning, Vietnam. Obenem moram zapisati, da nisem videl večino filmov o Vietnamu, ker mi žanr vojnega filma niti ni všeč.) Kubrickov “vietnamski” film se mi zdi zanimiv: urjenje prvega dela je odlično in se mi zdi celo bolj markantno kot v romantičnem Gospodu in poročniku, ki ves sloni na urjenju. Drugi del Kubricka pa je zanimiv že s tem, da gremo v vojno v Vietnamu, nikjer pa ni nobene džungle. Vizualno se mi zdi film močnejši tudi od Platoona, ki je bil nominiran za fotografijo (Kubrick seveda spregledan), pa psihološko je zagoneten. Vendarle postavljam Platoona na prvo mesto. Rekel bi, da zaradi odličnega pripovedovanja in sklaplanja slike, zvoka in glasbe. Bridki Barberjev Adagio for Strings učinkovito podčrta vso ganljivost in neusmiljenost Vietnama in usode vseh strani: frakcij med samimi Američani, vietnamskimi kmeti in uporniki. Na tretje mesto postavljam Apokalipso, ki je po mojem najbolj zapleten in zatežen vojni film. Njegove znamenite glasbene spremljave — Wagnerjevega Walkürenritta seveda ne morem pozabiti, ampak prizor se mi je zdel tudi preveč nastopaški. No, saj surferji z Duvallovim likom na čelu so nastopači. Konec pa se mi zdi z mračnjakom Brandom preveč nasprotujoč, da bi imel ta film res rad. Platoonu in z njim meni-gledalcu je za njegove vojake resnično mar. Kubrick je pa genialen.

Well thank you very much, can I be in charge for a while?

Opozarjamo še na druge uganke iz ne povsem neznane poljudno-matematične serije: Sladoledarska, Tarokarska, in Železniška.

Zanimivo, kaj? …

Wait, don’t go! I can see that you’re only interested in the exceptionally rare. I think, then, you would be most rewarded to consider this. Do not be fooled by its commonplace appearance. Like so many things, it is not what is outside, but what is inside that counts.

Navzven nista kroga nič posebnega, nič, kar ne moremo videti ali narisati sami v vsakem trenutku, ne? Narobe! Ker še v tako enostavnem sistemu lahko opazujemo kaj posebnega, kot kaže spodnja risanka. Točka je pritrjena na desno, enakomerno vrtečo se krožnico. Točka je tudi na levi krožnici, ki se ne obrača, lahko pa gre točka prosto po njej. Točki povezuje lahna prečka. Opazujmo sredino prečke in krivuljo, ki jo izrisuje.

Delov komentator Zdenko Matoz pa da vedeti, da je Blitz najšibkejši med distributerji in da si ga Kolosej najbolj privošči. No, na prejšnji strani so mnenja treh glavnih ljudi iz drugih distributerskih hiš — in prav nihče nima za povedati nič lepega o odnosu s Kolosejem. Naj to pomeni konec zmazkov, kot je 10.000 pr. n. št., na naših platnih, prosim lepo.

Marsikje pa si seveda lahko preberete marsikaj drugega. Že vidim zapis v Premieri — ki ga še nisem videl — kako film imenitno PRIČARA prazgodovinski čas … PRIČARA MY ASS, bi dodal Holden Caulfield, prepričan sem, da bi. Če je pa na koncu udrihal še čez svojega starejšega brata, kako se je prodal v Hollywood. Če se je pa res. Oh, ko bi Premiera postala časnik resnicoljubnosti, kako neznansko si to želim! To je ena mojih novoletnih želja, o katerih nisem še nikomur nič pravil, jih bom pa čez čas zabeležil tu.

Odkar se zavedam naše blogosfere, mora gospodična Irena sirena razvajati določen del bralstva s posladkom dneva, dnevnim prispevkom s fotografijo kakega popularnega Zemljana z lepim obrazom in redko tudi z napačnim telesom. Ne vem, ali je že kdaj zatajila, dvomim. Ne morem skratka tekmovati z njo, zato je v naslovu zgolj “posladek” brez “dneva” — zakaj dnevni posladek bi bil zame kar prevelika odgovornost.

Stvar zgoraj je — trikotnikovje — ali sestavljen lik, zvarjen iz množice podobnih si in pravokotnih trikotnikov. (Naj spomnim, en trikotnik je podoben drugemu, če se ujemata v kotih.) Vidimo velikega, ki vsebuje prav vse in ki je dalje zdrobljen na več majhnih. Vseh nezdrobljenih trikotničkov je natanko 142, nategujem vas ne. Tu zanimivo vprašanje se postavi, če pomislimo, koliko je vseh trikotnikov — torej tudi tistih, ki so zdrobljeni? Ta velik je že en … Močno dvomim, da lahko kdo pravilno odgovori na to vprašanje. Pa četudi ne more, naj pokažem, kako sem drobil:

Ta velikega sem najprej zdrobil na manjša tako, da sem drobil od vrha pravokotno na hipotenuzo — kakor rečemo najdaljši stranici pravokotnega trikotnika, če vas smem tako vračati v srednjo šolo. Potem sem poiskal največji trikotnik in ga zdrobil podobno na manjša. In sem tako naprej ponavljal ali iteriral (lat. iterum že spet), zato drobljenju recimo iteracija. Prva iteracija zdrobi veliki trikotnik na levega in desnega, nakar naslednje štiri iteracije drobijo levega, ker je vseskozi največji. Šele šesta iteracija zdrobi desnega. Risanka levo kaže prvih 41 iteracij. Naposled ostane torej 42 nezdrobljenih trikotničkov. Pa vseh? … No, pozabite, je vendar zajebano.

-

P.S. Komentar za ahima. Na veliki sliki zgoraj ni specialnih primerov. V splošnem jih ni. Ampak pri določenih vrednostih levega kota specialni primeri nastanejo. Pri fiksni hipotenuzi je lahko levi kot v vsej splošnosti edini parameter. Evo najbolj enostaven primer, ko meri levi kot 45 stopinj. Najprej nizka iteracija:

In nato še višja. Z belo sem poudaril trikotnik, ki očitno ni bil nikoli nezdrobljen trikotnik, ampak je nastal šele, ko sta se dovolj zdrobila sosednja trikotnika.

Novih trikotnikov je na zgornji sliki več. Vsi nastajajo vzdolž prejšnjih višin in se s pravim kotom dotikajo prejšnjih hipotenuz. Še ena, tokrat manjša rešitev za levi kot:

Še ena rešitev, še manjša:

Ker tudi specialni trikotniki nastajajo v redu, se jih najbrž da — prešteti. :)