Platoon (1986)
Želim si, da me ne bi nihče zmlel v prah, ker nameravam zmešati misli o Iztoku Gartnerju, razvpitem filmskem kritiku (med drugim), in naslovnem filmu, zmagovalcu Oskarjev 19-87, Vodu smrti Oliverja Stona.
Najprej nesporno kvalitetnejša tvar in poskus povzetka nastavka njene zgodbe. (Ha, trojni genitiv!) Vod smrti pravi o mladem naborniku (Charlie Sheen), ki se odzove klicu države v vietnamski vojni. Spremljamo ga, kako se priključi učinkoviti vojaški enoti, v kateri pa se oblikujeta dve struji, ki vlečeta vsaka na svojo stran ter kvarita slogo in motivacijo vojakov. Ene vodi strupeni poročnik z brazgotinami po obrazu (Tom Berenger), ki ne rabi nobenih opiatov, da bi med pavzami bežal pred strahotami vojne; ne rabi bežati pred resničnostjo, ker on je resničnost, pravi sam, zakaj bi torej bežal od samega sebe, če pa uživa v klanju že najmanj sumljivih ljudi? kar je bila za ene ideja takratne vojne in je tudi ideja današnje v Iraku. Vstran sili bolj človeški poročnik (Willem Dafoe), ki je seveda tudi patriot in seveda tudi strelja na vietnamske upornike, ampak se zaradi vsega počuti že grozno, zato rad vzame kake mamile. Naravnost v pekel vietnamske džungle in med praskanje poročnikov je torej postavljen rekrut, ki pekel za razliko od mnogih le preživi in se iz tega nauči par stvari.
Mogoče še ni razumljivo, čemu semkaj mešati gospodiča Gartnerja. No, Vod smrti je zanj “hud film, morda eden najboljših na temo Vietnama.” Evo, tole je diskreten trenutek, ko se z Gartnerjem rad strinjam. Ni jih dosti, ampak so: zadnjič je luštno pisal o sinhronizaciji risank, vendar kaj je govoril o Bayu in Emmerichu!! ježeš, kaj lahko pomaga njemu, jaz ne vem, ne vem. A bodi pozoren, Iztok, kajti jaz tebe opazujem …
Platoon je hud film, to je en krat ena. Kar Gartner ne omeni — zaradi česar naj se počutim izvirnega? — je vzporednica z drugim vietnamskim epom, Apokalipso zdaj — v kateri mladega, čeprav že izkušenega vojaka igra Martin Sheen, Charlijev oče! Oba narirata svoja filma in oba imata zahtevni vlogi. Apokalipsa je bila končana 7 let prej.
Ah, nič ne bo s prvenstvom. Zdaj berem v Wikipediji, da sta se Sheena pošalila glede posameznih nastopov v drugih Napihnjencih, ko sta šla na čolnih en mimo drugega in sta si sočasno zavpila: “Všeč si mi bil v Wall Streetu!” Ki je še en film Oliverja Stona in v katerem sta, vemo, igrala večji vlogi oba Sheena.
Naj resneje naštejem moje najljubše filme o Vietnamu: Platoon, Full Metal Jacket, Apokalipsa zdaj. (Sledi lahkotnejši Good Morning, Vietnam. Obenem moram zapisati, da nisem videl večino filmov o Vietnamu, ker mi žanr vojnega filma niti ni všeč.) Kubrickov “vietnamski” film se mi zdi zanimiv: urjenje prvega dela je odlično in se mi zdi celo bolj markantno kot v romantičnem Gospodu in poročniku, ki ves sloni na urjenju. Drugi del Kubricka pa je zanimiv že s tem, da gremo v vojno v Vietnamu, nikjer pa ni nobene džungle. Vizualno se mi zdi film močnejši tudi od Platoona, ki je bil nominiran za fotografijo (Kubrick seveda spregledan), pa psihološko je zagoneten. Vendarle postavljam Platoona na prvo mesto. Rekel bi, da zaradi odličnega pripovedovanja in sklaplanja slike, zvoka in glasbe. Bridki Barberjev Adagio for Strings učinkovito podčrta vso ganljivost in neusmiljenost Vietnama in usode vseh strani: frakcij med samimi Američani, vietnamskimi kmeti in uporniki. Na tretje mesto postavljam Apokalipso, ki je po mojem najbolj zapleten in zatežen vojni film. Njegove znamenite glasbene spremljave — Wagnerjevega Walkürenritta seveda ne morem pozabiti, ampak prizor se mi je zdel tudi preveč nastopaški. No, saj surferji z Duvallovim likom na čelu so nastopači. Konec pa se mi zdi z mračnjakom Brandom preveč nasprotujoč, da bi imel ta film res rad. Platoonu in z njim meni-gledalcu je za njegove vojake resnično mar. Kubrick je pa genialen.
Well thank you very much, can I be in charge for a while?
25. marec 2008 ob 02:29
Ti me kar opazuj, morda se kdaj še kaj naučiš :)
25. marec 2008 ob 04:18
@Robert:
Najprej te moram popraviti, Apokalipsa je 7 let starejša od Platoona, ne mlajša.
Glede razvrstitve teh treh filmov se pa nikakor ne strinjam. Apokalipsa mi je kar dober film, Platoon je tako kot vsi Stoneovi filmi - samemu sebi namen. Boring boring boring. Kaj je Kubrick mislil, ko je delal FMJ mi pa ni jasno. Sicer nisem baš njegov veliki fan, zdi se mi neskončno overrated, FMJ je pa verjetno en najslabših filmov, ki nikoli ni prišel na lestvice najslabših filmov. I mean - what was THAT all about? Eno uro gledamo urjenje v boot campu in predrkavanje dveh likov, nakar glavni protagonist (pričakovano) poči, ustreli oficirja, nato sebe (wtf?), in paf, naenkrat smo v Vietnamu (wtf?), nikogar od glavnih likov, ki smo jih spremljali polovico filma ni več, fajtajo neko snajperistko (wtf?), vmes pade me-so-hooorny prostitutka (wtf?) in je konec (wtf?). In kdo so že tisti iz druge polovice filma? En tak velik wtf …
Pa še off topic - nisem pozabil nate, ampak sem zadnje čase tako zaseden, da ne vem, kje se drži glava.
25. marec 2008 ob 08:33
Sam obožujem vojne vietnamske filme. Apokalipsa danes pa je pač najboljši vojni film vseh časov. Pika. Tako filozofska, tako mračna, pa vseeno polna odgovorov. In tisti govor Branda ob zadnjih 30 minutah, tisti horror, horror, tisti polž na britvi… ej, to je nekaj.
Platoon je “hud film” in rad ga pogledam. Bi pa izpostavil še Lovca na jelene. FMJ ima dobre prvine, a vseeno ga ne bi koval v vrh kot avtor bloga.
25. marec 2008 ob 11:10
@Mojo: z Apokalipso sem se seveda uštel pri prenašanju misli, najprej oče, potem sin; večkrat se mi zgodi to prav pri časovnih razmerjih. :)
Hm, praviš, da je Stonov Platoon sam sebi namen. Hočeš reči s tem, da ne izdela nobenega sporočila za gledalca? Potem se ne morem strinjati s teboj. Ena glavnih idej je zame nasproten pogled na vojno znotraj čet samih Američanov: vsi so pobijali za svojo domovino, ampak eni raje in širše (ne samo upornikov) kot drugi, ki so se celo zasovražili in so znoreli.
To me spomni na FMJ, kjer nabornik Pratt (D’Onofrio) sodi inštruktorju (nasilnemu očetu) in nato še sebi. Meni pa se je zdelo logično, da je pokončal še sebe. Saj ne bi rekel, da se je psihično zlomil, ampak da ga je “oče” psihično “ojačal”, da je postal psihopat. Spomniš se njegovega pogleda na koncu, kako drži mitraljez in se reži. In potem možgani na steni kot ilustracija stanja, angl. “mind fucked”. Pa meni je ves film tako dober, inštruktor Hartman in fukanje v prvem delu sploh, del v Vietnamu pa tudi. Vrsta nepozabnih elementov: Jokerjeva razlaga opreme, obrnjena vloga mačke in miši z ostrostrelko, odžvižganje v sončni zahod … Film me je navdušil tudi v tehničnih pogledih. Preprosto sem ga dobro čutil.
Je pa res, da FMJ ni tipičen film o Vietnamu, kot sta Platoon in Apokalipsa, to priznam, če je treba.
25. marec 2008 ob 14:47
Glede FMJ se bom strinjal z Mojom. Film ni nič posebnega. Toda le od trenutka, ko se začne akcija, ko gredo fantje na fronto. Vojaški dril je krasno narejen. Močan do plafona. Žal nadaljevanje ne doseže prve polovice in film izvodeni.
Apokalipsa je hudo dober film. Globok in oster. Toda nič manj od Platoona, ki se mu lahko brez problema postavi ob bok.
Je pa res, da so si ti filmi med seboj zelo različni, pa četudi govorijo o isti temi.
Bi si pa drznil reči, da vse poseka Lovec na jelene. Pa četudi so mu očitali, da zelo nepravično prikaže vietnamske vojake, ki naj bi bili vsi barabe.
Če bi torej delal lestvico med omenjenimi filmi, bi bil FMJ krepko na zadnjem mestu, Apokolipsa in Platoon bi si razdelila drugo mesto, Lovec na jelene pa bi bil prvi.
25. marec 2008 ob 17:33
> FMJ krepko na zadnjem mestu
Nevede in ničesar hudega sluteče obiskovalce velja opozoriti, da je to zgoraj primer sprevrženega okusa za dobre stvari.
25. marec 2008 ob 17:44
@Robert: Glede Platoona se spet ne strinjam. Ne verjamem, da ima kakršno koli idejo, ki sega čez naslov filma. Točno tak občutek imam pri vseh Stoneovih filmih - prebereš naslov in si “že videl” vse. Ostalo je izguba časa.
Strinjam se, da ima FMJ kar nekaj dobrih elementov, žal je dramaturško tako sfukan, da ga noben element ne vleče ven. Filmov s posameznimi čudovitimi elementi (kakršnimi koli - narativnimi, zvočnimi, vizualnimi, erotičnimi….) je ogromno, zato tega tudi ne bi štel kot ne vem kakšen plus. Film kot celota je pa skropucalo. Edino, kar štejem kot trden argument je to, kar si rekel, da si ga čutil. Ajde, tu ne morem ugovarjati. Jaz ga nisem. Oziroma, tisto, kar sem čutil ob tem filmu (delno dolgčas, delno jezo, ker me nategujejo), mu nikakor ne govori v prid.
26. marec 2008 ob 11:32
Robert, kdo pa je rekel, da imaš ti pravi okus in da si ti pravo merilo?
Si kdaj pomislil tudi na to?
Tebi je kul, meni ni. To ne pomeni, da jaz nimam pojma in da si ti car.
To pomeni le, da gre za različne okuse.
Ta razlika v okusih tebi očitno še vedno ni jasna.
In če zaključim v tvojem stilu, če vidiš v FMJ res nek hud presežek, pote je s tvojim okusom nekaj močno narobe.
26. marec 2008 ob 15:40
@Iztok: opa, pa ne da sem ti prišel do živega? :) … No, imaš prav, oprosti, tokrat — v zapisu in komentarjih — sem si te preveč privoščil, priznam — in pazim v bodoče, da povišam nivo kulture.
Ja, rekel bi, da v FMJ sam vidim filmski presežek. Rad se ga spominjam kot film drilanja in palamudenja v Vietnamu, kar ZDA na nek način delajo v vseh državah, ki jih “osvobajajo”. Drugi filmi nimajo tako sočnega rekrutiranja, bezlanja pa tudi ne pokažejo učinkovito. Kubrick je po mojem pametnejši od drugih režiserjev. Je pa verjetno res — s čemer se navezujem na Moja, ki je dejal, da mu Kubricki niso posebej pri srcu — je pa res, da sem velik Kubrickov fan in zato vrtam v njegove filme pa sem z njimi dalj časa in potem v njih vidim več kot v drugih. To utegne držati.
26. marec 2008 ob 21:33
Ej, kaj pa Deer hunter? Tud ta je vietnamski film.
27. marec 2008 ob 00:03
@Matevež: jaz tega filma pa še nisem videl. Treba popraviti, se mi zdi.
27. marec 2008 ob 09:41
Robert, ti si kar daj duška, sam smešno se mi zdi, da si toliko pogumen. Še posebej, ko potem priznaš, da nisti Lovca na jelene nisi gledal :)
Ja potem pa ni čudno, da so ti eni filmi tako zelo všeč, če veliko boljših nisi gledal.
Isto je po moje pri Bayju in Emmerichu. Če bi gledal vse tiste, ki sem jih naštel kot veliko slabše od njunih, ti tudi njuni ne bi bili tako zelo slabi.
27. marec 2008 ob 11:20
Robert, ravno prejšnji petek so filharmoniki igrali Barberjev Adagio ;-) Ali veš, v katerem filmu še bil uporabljen? Moj filmski spomin šepa . .
27. marec 2008 ob 11:32
@dorothy: Amélie?
27. marec 2008 ob 11:36
@Iztok: sem rekel, da nisem videl veliko filmov o Vietnamu, zapisano v zapisu, Jeleni so eni izmed njih. Bom to popravil, moram, in poskusil potem napisati še kaj. Verjamem, da je tudi hud film. Ampak dvomim, da mi bo nadmudril FMJ!! :) Kolega filmofil, ne vem če vi povsem razumete ta film in kako je velik, ne vem, ne vem — a si kdaj pisal o njem? da vidim, kaj si napisal.
Nikakor pa ne mislim upoštevati tvojega drugega nasveta, kjer mi na pol svetuješ, naj si ogledam filme, ki so še slabši od Baya-Emmericha. Ni možnosti za to, jok. Jaz sebe cenim!!
27. marec 2008 ob 11:37
@dorothy: http://uk.imdb.com/name/nm0053462/
Sam se spomnim trenutkov iz filmov: Sicko in S1m0ne, iz Amelie pa ne … @Mr. Mojo, hm, je tam viža morda predelana?
27. marec 2008 ob 11:42
Hm hm … mene je tudi presenetila tale Amélie … nikakor je ne morem priklicati v spomin :-)
27. marec 2008 ob 12:15
@dorothy: enako! Ampak mislim, da bom nekoč film gledal še enkrat, mi je prav všeč. Pa bom prav posebej pozoren na to … Sem pa izvedel, da je Barberjev Adagio tudi v filmu The Elephant Man, ki je en zanimiv (in še bolj ali manj zaveden, he he) film Davida Lyncha. Sem ga videl, a se zdaj trenutka z Barberjem ne spomnim … Dodatne misli ob tej viži: bridka, ganljiva — in silna, silno vleče narazen. Zato se mi zdi imenitna podlaga za nekaj ali nekoga, ki je razpet med dvema velikima stvarema, odločitvama, odgovornostma.
27. marec 2008 ob 12:26
Meni pa na misel pade zgolj hrepenenje, neskončno hrepenenje. Fino je videti, kako isto stvar slišijo drugi.
27. marec 2008 ob 15:44
Lacan je rekel, da je kralj, ki misli, da je kralj, pravzaprav norec. To se pravi, če se poistoveti s svojo simbolno titulo/funkcijo do te mere, da misli, da je to on sam.
Isto je z debelinkom Prattom, ki ga neizprosni inštruktor privede do tega, da misli, da je on sam puška oz. orožje. Joker pa, po drugi strani, že s svojim imenom/nadimkom (je že dolgo, kar sem gledal film, tako da se ne spomnim, kaj od tega je) nakazuje, da je dovolj distanciran, da lahko prenaša vojaško urjenje in posledično vojno samo.
Tista ostrostrelka funkcionira kot Pratt sam (ne pozabimo, da je bil odličen strelec), ki je kot kakšen duh prišel strašit kolege v Vietnam. Na koncu peščica preživelih osuplo spozna, da je ta skriti sovražnik le krhka punca, kar lahko povežemo s Prattom, ki je bil tudi sam zelo krhke narave, dokler ga ni vojna spremenila v orožje s telesnim priveskom.
Obe polovici filma delujeta zelo dobro in vsaka dobro zaključena totaliteta, ki se vseeno dobro povezuje z drugo. Nekako tako kot komad Layla od Derek and the Dominos (via Clapton). :)
Vod smrti in Lovec na jelene sta mi manj všeč, ker sta manj kompleksna in mestoma mejita že na melodramo. Epskost Apokalipse zdaj pripoznavam, samo mi film nikoli ni bil blizu.
Tako da ja, FMT mi je definitivno favorit izmed teh filmov. Čeprav se mi Kubrick nikoli ni zdel kak težek genialec (upam, da me avtor bloga ne bo križal :D).
27. marec 2008 ob 23:14
Meni Kubrick nekje potegne nekje pa nikakor…. Me pa nikoli ne pusti hladnega. Ob Odiseji me malce daje klaustrofobija, ob Peklenski pomaranči mi, kadarkoli jo vidim postane fizično slabo (ne vem zakaj), po Strangelovu v vsaki ameriški uniformi vidim Georga C. Scotta… V FMJ pa čutim tesnobnost vojne. Ravno scena s snajperistko v kateri se znajdejo na tistem zrušenem trgu (saj je neka odprta površina ane, že neki časa je odkar sem gledu) dobro ilustrira brez(pametno)izhodnost vojne… Zarad teh občutkov, ki ne poveličujejo vojne in ne iščejo junakov (enako je pri drillu iz začetka filma … ) FMJ uvrščam precej visoko na lestvici meni ljubega žanra.
Morda tudi zaradi slednjega težko z lahkoto filmom podeljujem zlate, srebrne in bronaste.
Mi je pa pri tej debati zanimivo, da Gratner barata z Deer Hunterjem kot da gre za njegovega brata. Po pregledu njegove kritike vidim, da ga je tudi on le nekaj tednov nazaj pogledal. Do o njegovi recenziji Platoona sploh ne začenjam. Če prebiraš, še en predlog za film - če nisi gledal Hamburger Hilla ga glej - velik se strelajo, po mojem ti bo všeč.
28. marec 2008 ob 09:50
Nedvomno film, ki sem ga večkrat že videl in se mi je zelo usidral v samem srcu ( mogoče tudi zaradi karakterjev oseb, ki so si v tem filmu tako različni, a hkrati izraziti in nasprotujoči; je Dafoe sinonim za dobro in Barns za zlo? ….). Dobra muzika, zelo izrazita fotografija( čeprav pogosto temačna), čas 60-ih in v sega kar spada zraven ( zadevanje, muzika 60-ih) in nenazadnje “zgodovinski prizor” DAfo-ja, ko že v izgubljenem stanju išče pomoč in se proti sovražnikom bori kot nemočna žival ( visoko dvignjene roke in pogled proti nebu ). Je s tem, ko četa izgubi dobrega poveljnika Dafoja res prisiljena razmišljati,da zlo premaga dobro ali je vojna res eno samo zlo ( o tem se Sheen sprašuje in daje misli na koncu samem).
Mogoče mi je ta film ostalv spominu tudi za to, ker sem si najprej prebral knjigo in si ta film predstavljal čisto drugače, ko sem ga kasneje videl ( iz knjige se spomnim podrobnosti, ki opisuje prizor srne, ki je čisto na koncu filma in nam tudi obrazloži ta simboličen pomen).
1. april 2008 ob 20:11
Bentilnik, spet dokaz, da nimaš pojma. Če nekdo objavi recenzijo na blogu dva meseca nazaj, še ne pomeni, da je film gledal dva meseca nazaj.
Jaooo, kake glupe povezave. Ma to je možno samo v tvoji glavi. Prav vesel sem, da te ni več na mojem blogu.
In če si film ogledamo vedno znova in znova še ne pomeni, da smo ga videli prvič.
24. maj 2008 ob 17:52
Ravno včeraj sem ga pogledala in seveda takoj obnemela nad uporabo Barberjevega Adagia … še en primer na seznamu nepozabnih sklopitev slike in zvoka ..