Branko Gradišnik: Roka voda kamen II.
Po odmevni preureditvi strani v prvotisku prvega dela smo si nagrizli kožice na prstnih konicah z mislijo, kaj se lahko še zgodi. Skrbi so zdaj odveč, drugi del je izšel nepoškodovan - številke strani torej stavljene brez problemov; zato pa mi postavimo enega matematičnega: prve tri strani niso oštevilčene, na četrti je kataložni zapis, s peto pa štarta tekst in teče do strani x. Koliko je ta, če je vse paginacije 1170 cifer?
Neznanko lahko ocenimo iz podatka, da stane drugi del okoli 6 centov na stran, ko sta ostala - z 10 centi - dražja in po avtorjevih besedah tista, ki se ju ne splača kupiti; res pa dobimo ob zadnjem delu pripraven ščitnik za vse volumne. To je seveda šala; ne da se brati samo drugega dela, saj to niso Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, kjer bistveni vici ne grejo čez več stripov. Gradišnikovo delo ni trilogija, marveč triptih ali povezana povest, vsaj tako kot prevezuje čas tri sosledna leta, in razkosana za večja učinka branja in ekonomije.
|
— intermezzo — Maja dvanajstega je Manca Košir v slaščičarni ljubljanskega Maximarketa imenitno sparila Branka Gradišnika in Sašo Lendero.
Branko je bil navdušen nad njo in ‘bi takoj vzel 10 Sašk namesto 10 kritikov.’ Drugače je povzel svojo tranzicijo iz nevrotičnosti-kaotičnosti v spontanost in samorealizacijo, navrgel nekaj šal, Saška pa nam je povedala, da ima rada ZF-žanr … Bila je lepa z nagajivo golo ramo - klik za večje slike spodaj -, blond lasmi, a bila v glavo blond nikakor ni. Krasna je bila gostiteljica, ki dosti govori in tudi dosti pove.
Z dogodka imamo spodnji video, kjer Branko čita Saški odlomek, nakar mu je ona zapela ‘Kolena’ a capella. (Bolj všeč mi je kratki video-intervju, ki ga je z Brankom naredil Izmet Fekali z Vesti.si, o poldnevu s Saško je 12.5. pisal na svojem blogu Gradišnik sam, najbrž najboljša predstavitev Branka Gradišnika pa je tista iz Osmega dne 23.4. RTV Slovenija.) |
Z glasbenimi oznakami rastejo deli Roke vode kamna od živčnega prek živahnega do živega. V drugem delu je več daljšega razpravljanja in zanimivih menjav psihičnih substanc, kar je za avtorja bistvo življenja. In še v marsičem nas navduši, res, pa vendar pustimo razpravo in končno oceno do branja tretjega dela, ki bo izšlo 10. junija in ko bomo:
- Janeza Ruglja čisto mogoče postavili v neugoden položaj zaradi izjave, da ni knjige ali filma, ki bi kazal polno (re)habilitacijo nevrotika,
- tolmačili naslov
- in pobarali avtorja, kaj natančneje meni s tem, da je delo upravičenje njegovega življenja.
Prej le povejmo, da drugi del pridobi na tehtnosti, berljivosti, žgečkljivosti oziroma * * * in s tem na zanimivosti, tako da pričakujemo finale z mešanimi občutki neučakanosti in - zanosa; kako ne bomo prav ponosni na ta … učbenik enega bistev bivanja … Zanaša me, naj prepustim štreno Nielsu Bohru, ki ga je gnal moto, ‘da nasprotja ne izključujejo, temveč dopolnjujejo.’ Mislim, da je roditelj kvantne mehanike ciljal na svet pod nami, ampak yingyangovska risanka spodaj se zdi tako prijetna, da si jo le želimo še za naš, klasični svet.
“Dva principa, moški in ženski,
se spoznavata in zlivata v eno.”
3. junij 2007 ob 16:45
kul. branko
3. junij 2007 ob 17:25
Dobro in lepo napisano! A si sam napisal? Hec, hec! Škoda samo, da je ton na posnetku malo slabši. Ampak za nas, ki smo bili prisotni (ha!) tudi to ni tako moteče! Pa še eno moje mnenje iz lastnih izkušenj; preveč nasprotij definitvino “izključuje”, če jih je pa ravno prav, pa res dopolnjujejo, popestrujejo, in še kaj takega na -ujejo. Lp
3. junij 2007 ob 18:21
Believer, kaj ne bi hotel tebe očarati in čeprav je Einstein dejal, ‘da je skrivnost ustvarjalnosti v zakrivanju virov,’ bom rekel, da je:
- tekst moj,
- a obliva dosti znanja drugih; trije Ž-ji, glasbene oznake živčno - živahno - živo, so, denimo, iz korespondence s samim avtorjem.
Sicer pa: Kaj je moje znanje?, a ne tisto, kar sem slišal, prebral, napisal, poučeval?
3. junij 2007 ob 19:13
Res je, imaš prav. Vse to je znanje, jaz bi dodala samo še ščepec življenjskih izkušenj in tudi napak, iz katerih se pa spet kaj naučimo (če nismo believer). ;-)
Kaj si pa poučeval, če nisem preveč firbčna?
P.S. Tega si pa ne bi mislila o Einsteinu! :-)
3. junij 2007 ob 20:40
No, v mislih sem imel priložnostne poduke tu in tam, recimo tule na svojem blogu. :) In ti si pridna učenka, ne, ki se pustiš podučevati.
Einstein v originalu: The secret to creativity is knowing how to hide your sources.
Še en poskus prevoda: Recept ustvarjalnosti je zamolčati vire.
3. junij 2007 ob 22:11
Aja, priložnostni poduki! No ja, tudi to ni slabo za začetek. Saj imaš še čas, si še mlad! :-) Si pa ti bolj naravoslovec, a ne? Sem se malo po tvojem blogu sprehodila…
Eh, pridna učenka, to zna bit zelo relativno… ;-) Učim se pa samo še od pametnejših od sebe in takih, ki pri meni vzbudijo interes (mislim z načinom učenja!).
Še kaj zanimivega napiši! Pridem še kaj pogledat! Lp
3. junij 2007 ob 23:01
En moj profesor je enkrat rekel, da človek nekaj res ve, ko lahko tisto uči. Na to sem pomislil, ko sem med besede dodal poučevanje. Drugače moram reči, da si dobro komentirala in da so izkušnje - marsikdaj tudi na žalost - najavtoritativnejši učitelj. Ponovimo: slišati, prebrati, napisati, poučevati, skatka doživeti; tako se živi in uči.