Branko Gradišnik: Roka voda kamen I.
Branko Gradišnik je prijetno presenetil z ljubezenskim romanom. A naj platnice barve bordo ne zavedejo, sredi je resna psihološka tvarina, kar zopet ne pomeni, da je knjiga samo za izbrance; glavni junak je v marsičem otroče in z njim se lahko hitro poistovetimo. Je pozitiven lik, ki stopica po poti samouresničevanja in večinoma oddaja vibracije, ki jih dober človek, ki le ve, kod in kam, rad sprejema. Roman je v treh delih, drugega in tretjega bomo lahko brali po izidih v maju in juniju, a kaj se že ve.
Glavni je Frane, vojni meteorolog okoli leta 1990, načitan, občutljiv in poražen v družabnem življenju. Dnevnik začne, ko spozna Manjo, sprva ji ne nameni dosti pogledov, kmalu pa jo gleda vse bolj in se zaljubi vanjo. A vanjo sta zaljubljena že dva druga in ona se nemočno vdaja močnejšemu. Franeta sprejme vase in on se prerodi, blokirajo se mu cerebralno seksualni tiki in postane normalen. A zatrapa se prek ušes, da izgubi razum, kar naposled požge živce obema, zato se razideta, nakar se mu totalno sfiži, da napiše pismo sekretarju za obrambo o grozeči ledenitvi planeta. Tu se konča prvi del.
Več stvari je dobrih v njem. Najboljše je sporočilo, da se lahko človek aktualizira šele ob nekom drugem. Potem prožni tok stavkov, ki jih prečistuje avtorjeva vera, ‘da naj človek piše, če ima res kaj povedati, drugače naj bo tiho.’ In nenazadnje razkošno besedišče; v Amebisu so naredili analizo teksta in na okoli 900 straneh našteli 260 tisoč besed, od tega 19 tisoč različnih. Povprečna ponovitev besede je torej manjša od 14, kar se zdi malo in unikatnih besed ogromno.
|
— intermezzo — Avtorja sem pred dnevi spoznal med podpisovanjem knjige, ga fotografiral in vprašal za intervju.
Vem za našo besedo z dosti strnjenimi soglasniki in enim samoglasnikom: ‘zmrznjen’. Poznaš ti hujšo? Mojstrstvo? Čmrljstvo? Nekoč sem zasnoval besedno igro z imenom “Prkfrkmrks”. Prepričaš, da so ti bralci - razumljivo bralke bolj - pomembni. A je navdihnjen, mogoče spreobrnjen bralec največ, česar se nadejaš? Absolutno največja nagrada je, če ti bralec reče: vaša knjiga me je spreobrnila. Ali: presvetlila. Ampak treba je vedeti, da nihče še nikoli nikjer ni nikogar nikakor spreobrnil k ničemur, do česar ni bil oni že prej sam (vsaj nezavedno) prišel. To je kot v matematiki, ko se ti posveti algoritem. (Več drugega v Mladininem intervjuju Bernarda Nežmaha Kokice iz dnevnika, 14.4.2007; spletna povezava.) Maslow razlaga vrhunska doživetja, ki jih lahko nevrokirurg doživi ob operaciji tumorja, drug na planinski turi. Jih ti doživljaš ob besedopiljenju, drugje? Navadno med tekom. Seks je seveda tudi vrhunsko doživetje, vendar samo sebi zadostno in vase usmerjeno. Kadar pa je treba “čez rob”, moraš biti sredi kake dejavnosti, ki omogoča mislim, da lezejo iz korita. Pri meni je to tek, bodisi zato, ker je zaradi pospešene cirkulacije več krvi v možganih, ali pa zato, ker noge porabijo preveč kisika pa pride v možganih do stanja mrknjenosti, ki omogoča novo engramiranje. Narodni voditelj Borut Pahor je zdržema tekel že šest ur; ti? Na pamet govorjeno najbrž pet ur, iz Ljubljane čez Rožnik in Preval prek Polhograjskih dolomitov do izteka v Škofji Loki. Najboljša časa na 21 km in 42 km? In tekaški dosežek s katerim si bil, glede na okoliščine, najbolj zadovoljen? 1:33′40, 3′33′07. Prvi rezultat je s ptujskega maratona, čas mi je sumljivo dober, morda proga ni bila dobro zmerjena. Pravilo se glasi: če si s kakim tekom tako zadovoljen, da se odločiš progo še enkrat sam zmeriti, se nikoli ne izkaže, da je daljša, vedno je krajša od nominalne razdalje. Najbolje sem pa najbrž pretekel Pot spominov in tovarištva (ca 34 km) v družbi z zakoncema Kozjek, 3 tedne pred maratonom. 3.10.1998 je bilo to, tekel sem 2:52′17 / 26.992 korakov / 175 korakov na minuto. To je glede na vzpon čez Golovec tempo, ki bi mi na maratonu prinesel zanesljivo čas pod 3:30. Tako pa sem potem na samem teku zmogel samo 3:33′07, kar je bilo še vedno OK. (Več o Gradišniku in teku je v njegovem zapisu Med politiko in znojem: mala literarna podudarna zgodovina ljubljanskega maratona v Poletu 22.9.2005; PDF-posnetki treh strani: 39., 40. in 41.) Vzdržljivostni tekači spoznajo, da se dosti bolje odrežejo v postelji in lahko držijo erekcijo ter seksajo celo uro. Podreš ta čas?, si ugotovil še kaj drugega? Žena se je včasih prej potožila, da jo “mrcvarim”. Zadnja leta sva tako usklajena, da doseževa hkratno potešitev v dokaj krajšem času. Ponavadi zavrtim medtem swing komade. Swing se mi zdi najprimernejša spremljava, omogoča, kako bi rekel, plesanje. Šesti komad po vrsti pa je predivji, tako da se mu skušam ogniti. Zdrav duh v zdravem telesu? Ma, magari tudi v bolnem, samo zdravil ni treba jemati, ki meglijo zavest. — konec intermezza — |
Prebral sem prvo tretjino Gradišnikove punčice očesa in menim, da je dobra. A kako dobra? A je tako veličastna kot Svetinova Stena in Jančarjevi Katarina, pav in jezuit? S sodbo počakam do junija, ko bom lahko prebral še tretji del, ampak zdaj kaže dobro. (Betabralec Taras Kermauner pravi velike stvari.) Zaključek, ko Frane piše svarilo pred podnebno kataklizmo, je nepozaben posladek in spomni na zaključni prizor iz vojne sobe v Kubrickovem filmu Dr. Strangelove in na Hemingwaya, ki pa ne bi samo govoril, ampak bi celo naredil kaj takega, kakor se na koncu Otočja v Zalivskem toku poda nad nemške podmornice. Gradišnikov Frane ostane pri besedah, ampak zaključek prvega dela ni konec zgodbe. Tako upam, da bo v resnici še ušpičil kaj globalnega. Verjetno se to le ne bo zgodilo, ker precej biografska zgodba krmari med zgodovinskimi dogodki. A slišal sem, da avtor snuje nadaljevanje v prihodnosti. Takrat bo mogoče oceansko krožno stikalo že fuč, prišlo bo do konkretne ledenitve, Frane pa bo obul krplje in odlomastil proti Islandiji, kjer bo zvrtal v led in potresel čudežno sol, ki bo zopet dovolj osolila morsko vodo, da bo začela krožiti in prinašati toploto z Zahoda.
25. april 2007 ob 22:22
Ej, kako si želim, da bi bilo tole zadnje mogoče …
Drugo morda ustno ob prvi priložnosti. LP Branko
25. april 2007 ob 23:22
heh, ti mene vedno navdušiš za neke stvari. priznam, veliko je kriv tudi gradišnik sam, ko se je pojavil na blogosu s svojim blogom in v meni zbudil vse večje zanimanje za knjigo… definitivno bom šel in si kupil te dele zdaj, ko bodo izhajali sproti, ali pa potem, ko bodo že vsi trije zunaj. o tem se toliko govori, da je potrebno prebrati :D
pa še intervju je kul :)
26. april 2007 ob 16:35
Hvala, Fetalij. Lepo branje pa ko prebereš, se kaj vrni ali popingaj in povej, kako ti je teknilo.
26. april 2007 ob 18:31
se mi zdi, da je vzbrst najdaljsa slovenska beseda brez samoglasnika. ali pa se motim?
J.J.B.
3. maj 2007 ob 14:22
Še en zelo dober post, se bom verjetno tudi sama lotila branja Gradišnikove knjige ;). Se pa jaz očitno vedno osredotočim na neke podrobnosti :) in sem opazila, da si napisal, da je Svetinova Stena veličastna… Ker sem jo brala precej poglobljeno, bi rekla, da se mi ni zdela nek literarni presežek, pa tudi v nekih ‘klasifikacijah’ slovenske književnosti mislim, da so jo uvrstili med bolj trivialno literaturo…
7. maj 2007 ob 13:33
Tisa, ‘veličastno’ je zame intimna oznaka, a sva tukaj še skupaj? Poleg tega smo različnih mnenj, kaj je literarni presežek (npr. prav Gradišnik). Meni je bila knjiga odlična, ker mojstrsko opiše Jožo Čopa in njegovo hribolazniško herojstvo. Avtor z dopolnjujočim karakterjem Klementa Juga preigrava razne gorniške teme. Finiš, ko se Joža iz povojne Ljubljane pod meglo po dolgih letih poda nazaj v steno in čez svoj steber, je mega, čeprav bi po moje učinkoval še bolje, če bi bil medvojni pritisk z odtegnitvijo sten opisan širše in globlje. Kraljevski posladek je Župančičeva oda Nekje na vrveh, / v bližini zadnjih gnezd / in prvih zvezd … [2] Ni mi všeč, da Svetina ‘izpusti’, da se je Čop na starejša leta zapil. Knjiga, ki jo bom prebral še enkrat.
[1] Branko Gradišnik, Antikresnik najbrž odpade 3.5.2007
[2] Bo, Tone Svetina: Stena 7.5.2006
5. junij 2007 ob 10:11
[…] koga zanimajo utrinki bralca romana, jih ima tule nekaj iz prvega dela in tukaj nekaj iz drugega (tretji izide konec meseca). Mnenja beta bralcev, ki […]