1001 FILM

Temna stran Lune je temna samo za nas na Zemlji, sicer je v daljšem času osvetljena vsaj toliko kot ’svetla’ stran;¹ pravilneje bi jima bilo reči daljna in bližnja.

Astronomske razdalje so tako astronomske, da za našo dobrobit ni priporočljivo animirati že sistema Sonca-Zemlja-Luna. Risanka levo kaže kroženje nadvse nepomembnega malega modrega nebesnega telesa okoli 100-krat približanega in 15-krat pomanjšanega Sonca, okoli njega se navija dovolj majhna Luna na pravi oddaljenosti in prav jo obkroži trinajstkrat, ko gre Zemlja naokrog enkrat. Stojimo na Soncu in gledamo izkrivljeno gibanje Lune naprej-nazaj; v resnici bi videli udrt tir, če bi seveda prenesli par tisoč stopinj Celzija in se ne bi zmešali s Sončevo korono.

Zvezdo postavimo ob stran in si poglejmo sistem Zemlje in Lune, ki se gibljeta okrog skupnega masnega težišča, ki je stran od središča Zemlje, a še pod njenim površjem. Opletanje Zemlje je zaznavno, Luna pa gre naokrog po rahli elipsi,² ki je v risanki levo karikirana s sedemkratno ekscentričnostjo, da lepše uvidimo pojav libracije (lat. libratio nihaje držati v ravnotežju oziroma opletati), ki nastane zaradi razlike v dveh Luninih obračanjih: enakomernemu vrtenju okrog lastne osi in potovanju s spremenljivo hitrostjo naokrog. Tako se v nekem trenutku vrti hitreje okrog svoje osi kot skupnega težišča z Zemljo. Takrat lahko pokukamo za rob njene ‘temne’ strani – največ za 6º ‘zemljepisne’ dolžine oziroma slabih 200 km po ekvatorju. (V risanki je teh šest stopinj poudarjenih kot 23, Luna je povečana za 20-krat in Zemlja za 13-krat.) Pravzaprav je to ena vrsta libracije – po dolžini. Luna kaže še libracijo po širini (7°) in dnevno libracijo (1º), ki nam skupaj odkrijejo okoli 9 % njene daljne strani, 41 % pa je bilo do leta 1959, ko jih je posnela sovjetska sonda Luna 3, skritih našim očem.³

Idejo Lunine ‘temne’ strani si sposoja zanimiv film Temna stran Lune (Operation lune, 2002; v Wikipediji je povezava do celega videa), ki so ga nekajkrat zavrteli v Slovenski kinoteki; sam sem ga videl prav pred naslovno in dopolnjujočo Odisejo v vesolju. Govori o dogodkih okrog prvega poleta človeka na Luno – misije Apollo 11, ki je uspela, ampak naj bi bili filmski posnetki tako slabi, da nam jih ameriška vlada ni mogla pokazati – ljudje navsezadnje damo živeti, če živimo – in da se je v stiski zatekla k Stanleyju Kubricku, ki je ravno zaključeval svoj zvezdni spektakel in imel v studiu čisto pravo luno … Postavka tega porogljivega dokumentarca (angl. mockumentary) je dobra, izpeljava sporna; za moj okus preveč manipulativno. Zato bi rad oštel odgovornega urednika Kinotečnika, ki je v uvodu marčeve številke predstavil film preveč milo in razburljivo, kakor da gre za verodostojen dokumentarec. Časnik Premiera kdaj zavaja, Kinotečnik ne bi smel.

Odiseja v vesolju je zame nepozaben filmski spektakel, eden največjih. Strašno mi je všeč, da je v filmu malo dialoga in dosti drugačnega jezika – na primer razne matematike, simetrij, dualizmov, drugih konfiguracij in formul -, kako v filmu pôje fizika in kako se zgodba naposled poda prek fronte znanega. Podobno – kar religiozno – sem se počutil ob Zemeckis-Saganovemu Stiku. To rapsodično ter neverbalno kopuliranje nebes in zemlje ter stroja in človeka, na izjemnih mestih poudarjeno z bobnanjem prvega stavka skladbe Tako je govoril Zaratustra Nedunajčana Straussa, sem si želel in moral videti na velikem platnu, kar pri nas do nedavnega ni bilo mogoče. Film je Kinoteka zavrtela prvič 12. marca letos in potem še trikrat: 17., 21. in 28. marca; 21. je bil ‘moj’ dan, 28. pa, samo malo, 28. marec se še ni zgodil …

Mnogo je razlag tega vesoljskega epa, kot je razširjena njegova priljubljenost. Najbolj skrivnosten je konec. Sam ga razumem takole: astronavt Dave doseže tisto, po čemer hrepeni Faust – po hkratnemu posedovanju zadnjega spoznanja in čiste sreče; rad bi in bil vesel in imel prav. No, kdaj smo rešeni spon? Ko jih nadobvladamo. Dave konec življenja preživi v bivališču, ki izgleda kot nekakšen muzej, poln antičnih kipov in reči najvišje umetnosti. Do kraja spozna sebe in mogoče znanje, zaspi, se prebudi in, prerojen, nameri nazaj domov; kot si je želel Goethejev Faust (v prevodu Boža Voduška, DZS 1955):

Ko bi le prost zdaj vrh gora
užival tvojo luč z neba,
z duhovi nad skritimi brezdni plaval,
po travah se v tihem blišču poigraval,
in vse navlake znanja rešen
vstal v tvoji rosi zdrav, potešen!

1 Res malo več; kako to?
2 Torej ne po krogu. V resnici pa niti elipsa ni čisto prava rešitev; kakšna je bolj pravilna?
3 Kvarkadabra, Zakaj je nebo modro?, Ljubljana: Krtina, 2004, str. 198: Zakaj z Zemlje vidimo le eno stran Lune?, delno tudi na spletu. Še: Orbit of the Moon – Wikipedia; članek z imenitno animacijo 27 sličic 27 dni Luninega obhoda naokrog, ki kaže sestavo treh libracij. Filmček je bil eden izmed najbolj priljubljenih finalistov najboljših Wikipedijinih novih slik leta 2006.

Objavljeno 25.03.2007 ob 19:26 in zapisano pod 1001 FILM, 5 minut za fiziko. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Komentirajte, ali pa pustite trackback s svoje strani.