Nanos (1262 m)
Nanos je res hribovje - prostrana kraška planota, ki se dviga kot zid v jugovzhodnem ustju Vipavske doline in gospuje nad njo. Ko rekreativni hribolazci porečemo, gremo na Nanos, gremo ponavadi na vrh Pleše (ne najvišji) s planinsko kočo in televizijskim oddajnikom. Tega se dobro vidi z avtoceste, ki pridrvi iz Ljubljane in bi se bila pri vasi Razdrto treščila v goro, če je ne bi gradbinci ukrivili navzdol proti Primorski. To je narisano v shematičnem zemljevidu spodaj, kjer vidimo še to, da ima avtocesta (rdeča črta) lučaj po Razdrtem odcep proti vipavškim naseljem. Danes se lahko v dolino spustimo le po stari, precej ovinkasti in strmi cesti, čez nekaj časa pa bo tod po rebrniških pobočjih poskakovala hitra cesta, katere nadaljevanje mimo Vipave je že vozno. Pravim poskakovala, ker trasa izgleda, kot da bo šla cesta več po zraku kot po tleh. Dars je konkretno na delu od leta 2002 in se zaradi zahtevnega ter plazovitega terena sooča z eno najzahtevnejših gradenj v našem avtocestnem omrežju. Cesta bo morda nared do konca letošnjega leta, verjetnejša pa je zamuda in razumljivo razburjenje raznih krajanov, denimo Podnanosa, ki so obremenjeni z vse težjim in gostejšim prometom iz Notranjske proti Italiji.
Zemljevid kaže belo pot, po kateri sem šel včeraj. Vreme je bilo sprva daleč od idiličnega, tem bolj zahodno pa tem lepše. Pot štarta torej v Razdrtem, nadvozi avtocesto in se kmalu zagrize v strmino, nakar je treba mestoma že malce poplezati, a ni panike, vse je dobro zavarovano. Zadnji del vzpona gre čez strma travnata pobočja, kjer je tokrat veter pokazal tako ostre zobe, kot jih, kotlinasti Ljubljančan, še nisem občutil. Dejansko sem šel petdeset metrov po vseh štirih, da me ne bi odlepilo s poti, nakar sem hodil do gozdnega zavetja, obrnjen z minimalno površino proti povprečnemu vektorju zračnih tokov. Pot gre od Vojkove koče dalje do cerkvice Sv. Jeronima in naprej na sever, kjer v blagi dvoinpolurni ter prav lepi, z borovci in soncem presijani sestopači pride do cestnega gradbišča nad Podnanosom. V vasi je trgovina in avtobusna postaja, kjer se iztegne roko ter palec, počaka na dobre ljudi in pripelje do izhodišča.
Nekaj foto-utrinkov:
Zgoraj: vzpon popestrijo duhoviti napisi ob poti. Besede prepisujem v zbornem jeziku spodaj, ker slike niso dovolj razločne. Kot grejo matematični kvadranti:
Počakaj fantiček, da pride dekliček.
Tu dol se usedi, kaj boš stal.
Ko greš na Nanos in piješ, ješ in se sladkaš, prosimo, da smeti nazaj v torbo daš!
VEČKRAT KOT SEM ZGORAJ, RAJŠI TE IMAM.
Všeč mi je predvsem zadnji, ker se tiče verjetno najboljše plati hribolazenja. Vendarle ga med hribovskimi grafiti ni čez tistega pod Kamniškemu sedlu - do prvih obronkov se zaganja morala doline … -, ki pa še zmeraj ni nič posebnega. Tako nimam druge izbire, kot da na tem mestu odmevam blogerja Boja, da se tudi v meni zbira hotenje, da bom navkljub svoji nevandalski naturi šel in kupil to rdečo gorsko barvo ter namalal na eno skalo eno pošteno gorsko rimo, ki bo šla nad povprečno flancanje o svetu nad dolino.
Spodaj: Cerkev Sv. Jeronima je stara kar nekaj stoletij. Pred kratkim so jo obnovili.
Zgoraj: Gradnja letečega hitrega odseka prek Rebrnic, ki bojda sploh ne bo hiter, ker se bo prehitro spuščal v dolino. Pod njim vijuga stara cesta, po kateri se je neprijetno peljati za kolono tovornjakov. Goričani prodajajo poleti ob cesti slive, breskve in alkohol.
Spodaj: Pogled z avtobusne postaje v sončnem Podnanosu proti izpevu nanoškega zahodnega grebena.
A mogoče kdo ve več o izvoru imena Nanos? A tiči v reliefnem zemljevidu, v višinskem prerezu? (A smo mogoče to jemali pri geografiji?)
18.02.2007 ob 22:53
Kot Postojnčan, oziroma točneje Dilčan (vasica kakih 6km od Razdrtega proti Postojni) še kako poznam oste zobe burje. Tudi v Razdrtem, sploh na cestninski postaji, ponavadi piha kot za stavo. Me je pa kar malo sram priznati, da tudi jaz ne poznam izvora imena. Pa smo skoraj zagotovo omenili v šoli…
19.02.2007 ob 07:39
Ja, če je pa tako, da še prebivalec pod goro ne ve tega, potem nisem več v zadregi, a vedel bi še zmeraj rad. Glede vetra tam naokrog sem slišal še to, da je kdaj odsvetovano tovornjakom vožnja po hitri cesti do Vipave. Da jih je veter že kar nekaj prekucnil in tako povzročil hude nesreče …
19.02.2007 ob 11:49
Videl prekucnjene tovornjake in bil prepihan (skoz&skoz) v cca 1 sekundi, ko sem stopil do voznika vprašat, če rabi pomoč.
Vprašanje - na kak način se pride do tiste lepe slikce reliefa z vrisano potjo?
Hvala!
19.02.2007 ob 12:19
Naredim jih sam, tako da koristim reliefno podlago Interaktivnega atlasa Agencije za okolje, nakar s programom Paint Shop Pro nadrišem markacije, poti … Res imam del tega narisanega že od prejšnih zemljevidov, pot pa seveda vrišem vedno znova, kar mi je všeč, ko še enkrat potipam teren tako bolj od zgoraj. A ni Joža Čop rekel nekaj podobnega, da babe in stene ne spoznaš, dokler je ne pošlataš. Verjetno pa ni imel v mislih računalnika. :)
19.02.2007 ob 13:09
Aha, sem študiral, če je zadeva v kakšni meri vezana na GPS, pa tudi od kod pravzaprav prihajajo karte, ker je navadno kar težko dobit kakšno spodobno podlago. Malo sem cepljen, kar se natančnosti tiče pri teh zadevah, ampak zmeraj bolj ugotavljam, da nima smisla in da je za osnovno predstavitev skica čisto dovolj (in potem vedno znova bentim, ko ne vem po katere poti bi se držal, ko pridem do nekega križišča - vedno me grize, kam bi lahko prišel po drugi poti).
Ja, tako je, če hoče človek vedet vse. Ko pogled ni dovolj, moraš potipat… ;)
20.02.2007 ob 01:48
Očitno sva po istem koncu Slovenije lomastila /pred/včeraj.
Jaz po bolj sončnem Kraškem robu, iz drugih razlogov sicer, a tudi po vseh štirih. Da o štopanju niti ne govorim … ;)
20.02.2007 ob 12:01
Kje, kje, po katerem kraškem robu si lomastila? Mogoče bolj zahodno, ker praviš, da je bilo sončno. Več, povej več.
20.02.2007 ob 18:09
Po temle http://www.sigov.si/svo/images/vkz51ss.jpg.
20.02.2007 ob 19:09
In zdaj vem za kar 396 krat 254 pik več. Saj zgleda zelo lepo, nisem še šel tod.
20.02.2007 ob 22:34
Evo, 757 x 483 :), boljše pa res ne najdem.
http://www.sigov.si/svo/vkzslike52.htm
20.02.2007 ob 23:21
A bi znala oceniti, za koliko več vem pa zdaj?
20.02.2007 ob 23:36
Približno za 0?
:)
21.02.2007 ob 13:47
Vas Črni kal, stene so plezališče Črni kal. Gor je, hja, kraški rob, čudovito krajina, z lepim razgledom na Tržaški zaliv, slovensko primorje in Istro. Kraškega roba je za cca 20 km, kar lahko predstavlja izletov za več dni.
21.02.2007 ob 15:23
Abbess, po Valemu vem zdaj dosti več, dodatne informacije prej vendarle ni bilo zanemarljivo malo. Sicer ne kar 757 krat 483 minus 396 krat 254 pik več, marveč kakšno dvajsetinko tega, bi ocenil sam, torej okoli 10 000 pik. Predvidevam, da je manjša fotka pomanjšava večje. Pri tem so se približno štiri pike združile v eno. Že spet precejšna poenostavitev. Algoritem manjšanja digitalnih fotografij ni tako enostaven. Pa tudi več vrst jih je. Kakorkoli, na večji sliki se vidi več, Valem pa je povedal še bistveno, bistveno več. Seveda sem že slišal za tista plezališča.
21.02.2007 ob 23:28
Spraševala sem se že, kaj boš zmatematiziral tokrat. Čeprav tale dvajsetinka me malce bega … vztrajaš pri njej? Kraji so res vredni ogleda, če pa bi kdaj svoje matematično-analitične sposobnosti želel preizkusiti v skalni vertikali, me pa le pocukaj za rokav. Do takrat oz. do naslednje poljudnejše naloge se pa umikam v ilegalo in te le še veselo berem. Si ravno nekaj spesnil, opažam. :)
22.02.2007 ob 12:43
A poznaš programerski algoritem sestopanja, angl. backtracking, in ali te spominja na premagovanje skalnih vertikal? Meni se zdi podobno; razvejanje, preračunavanje, opuščanje možnosti … Le kaj je navdihnilo kaj.
Mogoče pretiravam. Imam izkušnje s športnim plezanjem, a nisem nad njim navdušen, kot si verjetno ni, obožujem pa hribolaznišče izlete z redkimi plezalnimi elementi, kot je na primer prečenje Dolgega vrha nad Planino v Lazu. Vendarle sem tvojega povabila vesel; te bom pocukal.
22.02.2007 ob 18:45
Morda narobe, a jaz si backtraking predstavljam bolj kot poskušanje. Tak način pa se mi zdi še za prvopristopnike malce preveč okoren. Včasih pa najbrž res ne gre drugače.
Razumem tvojo predanost hribom, so ljubi tudi meni; bova pa čakala maj - ‘športno’ zlezla na Staničev vrh, potem pa prečila Zeleniške. :)
22.02.2007 ob 21:11
Prav. Moje dlani teh špic ne poznajo. Sicer vem, kje so - v smeri Doma v Kamniški Bistrice proti Korošici. Baje se ljudje tod pazijo z vrvmi. Vsekakor boš morala voditi. Pa seveda.
10.04.2007 ob 00:45
[...] Da bi lahko iz etuija potegnil fotoaparat, sem se spomnil šele v Cerknici (1), kjer smo opravili prvi postanek v, hm, Kekec baru. V dokaz, da smo se izogibali avtocestam (in cestninam), priča fotka iz bližine Škocijana (2). V gosjem redu (3) smo se zapeljali skozi Postojno (4), nadaljevali pot proti Nanosu (5) (oz. Pleši) ter ga tudi zagledali (6). Z bližanjem morju se je menjevala pokrajina (7), z njo pa se je dvigovala tudi temperatura, tako da je bilo potrebno poskrbeti za ustrezno hlajenje (8). [...]
12.03.2008 ob 21:16
živel nanos in prostrani goljave ki se zaraščajo