Annie Hall (1977)
Annie Hall je visokorasla brunetka lepih oblin, vendar nesigurna vase in v svoje početje. Pa spozna prepričljivega nervozneža že živčne postave in obsedenega s spolnostjo, ki se zaljubi vanjo, ona ga razveseli, on pa ji pomaga k večji samozavesti. Potem ga preraste in zapusti.
Neverjetno je to, da jaz plačujem za njene psihiatrične seanse in da gre njej na bolje, sam pa sem vse bolj zjeban.
Čustveno silen in sicer tipičen screwball Woodyja Allena je dobil oskarja za najboljši film leta 1978. Med njegovimi filmi je nekaj posebnega, najbrž najboljši. Mogoče zato, ker je najbolj iskren.
Evo, temu pravim odmaknjena. - Imaš pa moje telo. - Ampak jaz rabim vse. - Sama rabim travo. - Meni pa to uniči doživetje. Če recimo kot komedijant smejim človeka, ki je zadet, mi to nič ne pomeni, ker se on itak nenehno smeji.
Podobnosti med življenji Allena in Alvyja, njegovim likom nervoznega stand-up komedijanta, ter Annie Hall in Diane Keaton, rojeno Hall in z otroškim vzdevkom Annie, je verjetno dosti in omenjene so banalne. Količinsko skratka veliko, pop-psihološko informativno in prijetno celuloidno doživetje v vsega uri in pol.
Ma ne bi živel v L.A.-ju, mestu, kjer je edina kulturna prednost ta, da lahko pri rdeči zaviješ na desno.
Tega nisem vedel, pa se mi zdi takšno cestno pravilo tako naravno. Zakaj ga nimamo?
12. februar 2007 ob 22:06
Pravilo res ne obstaja, ampak je na marsikaterem križišču pred semaforjem odcep za desno, na njem pa znak, da ob zavijanju prihajaš na prednostno cesto.
Kako pa je pri tem pravilu s prednostjo? Verjetno jo ima oni, ki pelje z leve naravnost pred tistim, ki zavija desno. Malce kočljiva zadeva pri križiščih, kjer je omejitev recimo 70, pa ti kak ko je mal bolj nepreviden zapre pot…
13. februar 2007 ob 00:28
hja glede tega zavijanja desno pri rdeci pa tale:
predstavljaj si situacijo snemanja reklame in sicer voznja avtomobila po mestu. V avtu Islandski kamerman in reziser, ter hrvaski igralec. Ker ni drugje prostora zaprejo SLOVENSKEGA tonca v prtljaznik. no pa se oni odlocjo da bodo se malo na crno se kar zapeljali na cesto. Pridejo do krizisca kjer gori rdeca luc, nakar slisi tonc po slusalkah kamermana, ki je vozil ” Ti reziser, kaj mislis da tu imajo tudi to pravilo o zavijanju desno pri rdeci luci??” Reziser odgovori: ” ja pomoje imajo” in se odpeljejo. Sedaj se pa predstavljal vse mozne molitvice. Posledica tega je NIKOLI VEC V PRTLJAZNIK!!
lp Avi
13. februar 2007 ob 12:21
če pri rdeči zaviješ desno, ne zapiraš poti nikomur (z zeleno), ali pač….
13. februar 2007 ob 12:28
… film se mi nikli ni zdel nič posebnega…. misteriozno pri filmu je predvsem dejstvo, da ne gledalcu ne woodyju pogosto ni jasno, kaj želi povedati…. Woody dela intuitivno, kar ga dela resnično velikega.
13. februar 2007 ob 14:40
Jah, jaan, vozniki pravokotno na tvojo smer v križišče imajo zeleno. Ampak če si hiter pa če se dobro razgledaš, če torej nisi nepreviden, se mi zdi takšno pravilo luštno. Ga moram preskusiti v večernih urah, me zanimajo obrazi voznikov, ki se bodo peljali naravnost iz desne. Samo dvojnoprevidno!!
Zanimivo je občutenje filmov Woodyja Allena, ker se zdi raztresen pa obenem sila razgledan in umetniški človek. Sam drugače kot ti menim, da so njegovi scenariji dodelani, večkrat napisani in da on dobro ve, kaj bi rad ilustriral. Njegova igra se zdi spontana, zanalašč komplicirana, ampak po moje ne zna drugače, ne zna tako kot Tom Cruise. Velik mora biti res zaradi te intuitivnosti, ki pa je torej po moje vnaprej naštudirana; seve, skozi dolga leta piljenja.
14. februar 2007 ob 09:33
Med bivanjem v Californiji se mi je zdelo pravilo zavijanja desno v rdečo najbolj logična stvar. Stvar je v praksi tudi varna, enostavno, če ni nikogar, mirno zapelješ v rdečo. Zanimivo je, da pravilo vsi ljudje sveta, rdeči beli in črni - levi in desni, takoj sprejmejo, tudi mi otroci komunizma, navajeni kršenja vseh pravil doma, smo ga v enem dnevu (takoj) sprejeli; pa še fajn se nam je zdelo, postali smo amerikanci.
Glede Woodyja se strinjam. Tudi sam sem prepričan, da vse naštudira (razstresenost, naštudirana preproščina - tudi v oblačenju). Še vedno pa trdim, da razumevanje njegovih štosov pri gledalcih ni in ne more biti enoznačno, za kar ni kriv gledalec ampak avtor.
14. februar 2007 ob 21:09
Hvala za tale prometni insight!
Razumevanje filma, knjig in drugih umetnosti je ponavadi bolj v smeri sto ljudi, sto čudi kot pa enotnega dojemanja, izkustva. Woodyju sam, hm, nimam kaj posebnega za očitati, danes so mi njegovi filmi dosti boljši kot včasih. Tako ga bi le pohvalil. Razumem več stvari. Kakšne šale ima zelo inteligentne - predvsem so vse rade impresivne, referenčne, da se jih dobro spominjam -, kakšne pa se mi zdijo enako otročje kot prvič. Ampak čisto mogoče sem tam sam še preotročji.
14. februar 2007 ob 21:32
Se strinjam. Zadeve pri Woodyju lahko izpadejo spontane navzven. Ampak v resnici mislim, da je vse do potankosti naštudirano.
Pri tem se spomnim na Mae West in njene simpatične izjave. In potem na dejstvo, kako je vedno nosila beležko s sabo in si zapisovala…